»Da, Oče.«

»Zašita ustnica, buške po glavi, modrice po telesu, psihično pa otrok ... Boji se iti sam v šolo. Do kdaj, ne vem. Prisoten je strah pred maščevanjem.«

»Povrnila se mi je vera v sodstvo.«

»Odrasli? Komu lažem? Še nikoli v življenju se nisem počutil odraslega. /…/ Kako se je to zgodilo? Enkrat se obrneš in skrbeti moraš za nekoga, čeprav do zdaj nisi znal niti zase.«

»Stradamo. Doma nimamo ne moke ne olja. Ničesar nimamo. Moja hči ne ve, kakšna bo njena usoda. Ne vem, kaj si bo o tem mislila. A to sem moral storiti.«

»Meni je še vedno nerazumljivo, da ni prišlo do takojšnje oskrbe. Tu je šlo za trpljenje štiri leta starega otroka zaradi opeklin, vemo, da je pri opeklinah bolečina lahko huda.«

»Se je Uran za duhovništvo odločil, ko je po srečanju s poznejšim beograjskim nadškofom Francem Perkom spoznal, da nikjer ne bo mogel narediti toliko dobrega kot v duhovništvu.«

»Meni se zdi smešno, zelo smešno, ker prihajamo spet v neko čudno diktaturo, ali kako se temu reče.«

»Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.«